čustva

S pisavo v stik z nezavednim II

Če želimo spremeniti svoje življenje, spremenimo svet svojih misli, čustev in občutkov.

Nadaljevanje …

Vzemite liste papirja, ki ste jih popisali s pisavo roke, s katero navadno ne pišete. Označite si stavke, ki ste jih največkrat napisali. Ključne besede nadaljevanja so »roka s katero navadno ne pišete«. Torej roka, ki pisanja ni navajena. Kaj je navada? Vsako stvar enkrat naredimo prvič. Kadar nekaj delamo prvič smo zbrani, pozorni in usmerjeni, da bi zadano nalogo naredili čim boljše. Večkrat kot nalogo ponovimo, bolj njena izvedba postane rutinska. Rutina ali navada nam dovoli, da nalogo opravimo avtomatično. Torej delamo nekaj,  pri čemer so naše misli razpršene ali celo usmerjene drugam in tam, kjer so naše misli, tam smo mi.

Kadar pišemo z roko, ki je navajena pisanja, smo manj pozorni na izvedbo oblike črk. Torej pri ustvarjanju ne zaobjamemo vseh segmentov enako pozorno, kar je pri ustvarjanju popolnosti izredno pomembno.

Če želimo zase najboljše se zavedamo, da tudi dajemo najboljše.

Radi bi bili radostni, a večino časa dajemo le skrb in žalost. Tu nastane konflikt. En del nas želi biti radosten, a iz drugega dela nas sevata žalost in skrb, ki pritegneta sebi enake dogodke. Eno želimo, drugo sevamo in to drugo je naša navada ustvarjena v našem otroštvu. Spričo dogodkov iz otroštva so se porajala čustva in občutki. Če smo živeli v pomanjkanju in prepirih, občutili žalost, jezo ali ljubosumje bližnjih … je to postala naša globoko zakoreninjena navada, brez katere ne moremo živeti, občutek, ki je nenehno lačen in ustvarja dogodke, da se lahko nahrani. Vsebina nezavednega dela, nad katerim nimamo kontrole.


Če želimo spremeniti svoje življenje, spremenimo svet svojih misli, čustev in občutkov.

Isto zdravimo z istim. Z roko, ki nima kontrole nad pisavo, se povežemo z vibracijo nezavednega in napišemo nasprotno čustveno stanje tistemu,  ki nam povzroča probleme. Če smo žalostni in brez volje do dela zapišemo npr. … Sem radostna in ustvarjam nekaj čudovitega in koristnega za sebe. Ta stavek naj postane naš odlok, naša mantra. Pišemo ga vsak dan trikrat ob določenem času, štirideset dni, z roko s katero navadno ne pišemo.  Na ta način zapuščamo utečeno navado – vzorec našega delovanja in samoustvarjamo novega … res da zopet vzorec, ampak za nas veliko bolj prijazen in pozitiven, ki ustvarja zdravo okolje za nas in druge.
Da bi kar najbolje občutili pomen treninga pisanja z roko s katero običajno ne pišete, primerjajte občutke in globok notranji vtis med tem, ko pišete z desno ali levo roko. Vedno in povsod … velja le lastna izkušnja. Po njej vemo, nismo ne prebrali, ne slišali, temveč izkusili … zato vemo in vedenja nam nihče ne more vzeti, niti nas prepričati.

 Še eno vprašanje v razmislek: »Kdaj ste zadnjič kakšno stvar naredili prvič

Za vas vaša zavod-terapevtika.si

Iris Bukovac (terapevtka in učiteljica joge)

Vzajemno rastemo, da skupaj cvetimo. 

M o r e   i n f o